V državah blizu nas potrdili primere nevarnega virusa, poročali tudi o smrtnih žrtvah

Italijanske institucije so opozorile na porast števila primerov okužb z virusom Zahodnega Nila v južni Evropi to poletje. Potrjeni sta bili dve smrtni žrtvi in najmanj 32 okuženih od začetka letošnjega leta, poroča Euronews.

Virus Zahodnega Nila se prenaša predvsem s piki okuženih komarjev, običajno v toplejših poletnih mesecih. Poleg Grčije in Italije so tudi v Srbiji potrdili dva primera okužbe.

Večina italijanskih primerov je bila doslej zaznana v Latini v pokrajini Lacij, približno 100 kilometrov južno od Rima. Regija je danes potrdila 12 novih primerov virusa. Italijanski nacionalni inštitut za javno zdravje (ISS) je v poročilu zapisal, da je "epidemiološki trend skladen s preteklimi leti", vendar se je spremenila geografska razširjenost. Virus povzroča visoko vročino in izpuščaje, v veljavi pa so zaščitni ukrepi za preprečevanje njegovega širjenja.

Po podatkih stroke je 80 odstotkov primerov okužbe z virusom Zahodnega Nila asimptomatskih, tveganje za resne zaplete pa je večje pri ranljivih skupinah.

Po navedbah srbskega inštituta za javno zdravje sta se v Srbiji okužila dva moška, starejša od 65 let, z območja Beograda.

Večina okuženih ljudi ne kaže znakov bolezni ali pa imajo simptome, podobne gripi, kot so vročina, glavobol, bolečine v mišicah in utrujenost. V nekaterih primerih ima lahko bolezen hud potek, vključno s prizadetostjo osrednjega živčnega sistema. Večina klinično zaznanih okužb se pojavlja od sredine julija do konca septembra.

Pojavljanje bolezni je odvisno od številnih dejavnikov, kot so: prisotnost in aktivnost prenašalcev (komarjev) ter naravnega rezervoarja virusa (ptice).

Naravne danosti v Sloveniji omogočajo obstoj prenašalca, piše na strani Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ). Simptomi se pojavijo od 3 do 14 dni po piku okuženega komarja.

Kdaj so ga odkrili?

Virus Zahodnega Nila so odkrili leta 1937 na severozahodu Ugande v provinci Zahodni Nil. Uvrstili so ga v rod flavivirusov, družino Flaviviridae. WNV lahko razvrstimo v pet samostojnih linij, od katerih dve (L1 in L2) krožita v naravi. L1, imenovano tudi virus Kunjin, so našli v Afriki, na Bližnjem vzhodu, v Evropi, Indiji, Avstraliji in Amerikah. Linijo L2 so odkrili v podsaharski Afriki, na Madagaskarju ter kasneje tudi v Evropi.

Virus se na človeka običajno prenaša s pikom okuženega komarja (rodu Culex). Prenašalci (komarji) se okužijo ob sesanju krvi okuženih ptic, ki predstavljajo naravni rezervoar bolezni. Stik s pticami ne pomeni tveganja za prenos virusa.

Drugi načini prenosa so redki in vključujejo prenos prek transfuzije krvi in komponent ter darovanih organov, kar je mogoče, vendar izjemno redko. Mogoč je prenos z matere na nerojenega otroka in prenos prek materinega mleka, še piše na strani NIJZ.